O poterpežljivosti. 
Na tem revnem svetu je vsak siljen terpeti. Naj bo bogat ali vbog, mlad ali star, on mora terpeti na ta način ali drugi. To je resnica, ketero spozna vsak, ki je pri pameti. Spozna pa vsak, da mu je terpljenje koristno? Oh žalibog tega neče vsak spoznati; dà celò brez števila jih je, keteri se vpirajo terpljenju. Zakaj pa? Ker ne pomislijo na njegovo korist. Da boš pa ti, pobožna duša, ketera bereš te besede, radovoljno terpela, naj ti tu napišem neizmerne koristi sv. poterpežljivosti. 
Terpeča duša, vprašam te: si li grešnica ali pravična? In ako si pravična, to je v milosti božji, ali si mlačna, ali si goreča? Ako mi odgovoriš na edno vprašanje ali na drugo, odgovorim ti, da tvoje terpljenje ti je koristno. Ako si grešna, ni razumno, da se tožiš čez križe, ketere ti Bog pošilja, ker ti so zdravilo proti tvoji dušni bolezni. Sv. Janez Zlatousti pravi, da je greh grozno ostudna gnjiloba, terpljenje pa orodje, s keterim jo od duše odrežeš. Kaker bolnik, keteri ima gnjil kak ud, pogine, ako ga ne odreže, tako pogine tudi grešnik, ako ne sprejme terpljenja, ketero mu Bog pošlje, da se spreoberne. Da se o tem prepričaš, pomisli na hudobne brate očaka Jožefa. Koliko hudobij najdeš v grozni pregrehi nevošljivih bratov! Najpred ga mislijo vmoriti, potem ga pa veržejo v suh vodnjak, iz keterega ga potegnejo vun le, da ga ptujcem prodajo. O hudobni, nevsmiljeni bratje! Ko je namreč Jožef na videz ostro ž njimi ravnal, so rekli: »Po zasluženju terpimo, ker smo grešili proti našemu bratu (I. knj. Mojz. 42, 21).« Vidiš li, o duša, kako jim je terpljenje oči odperlo? 
Drugi zgled, keterega ti predstavljam, je pa iz sv. evangelija. Dobro ti je znan zgubljeni sin. Presit dobrot, ketere je vžival pri svojem milem očetu, vzame svoj del in se z neizmerno osornostjo poslovi od njega. Gre in se vlači po svetu, dokler zapravi v pregrehah vse, kar je imel. No, kaj ga je pa pripravilo zopet na pravo pot? Terpljenje. Lakota in žeja, vboštvo in sramota. Oh kako so mu te nadloge omehčale serce! Ves potert in objokan, se verže pred očeta in stokaje reče: »Grešil sem, oče, zoper nebesa in vpričo tebe; nisem več vreden, da bi se tvoj sin imenoval.« (Luk. 15, 21). Oh da, terpljenje je koristno za grešnika; to ni potreba dokazovati z drugimi zgledi, ker to lehko vsak spozna sam pri sebi. Povej mi, duša terpeča, kaj ni res, da, ako smertno grešiš, te posebno terpljenje na pravo pot spravi? Strah, žalost, sramota, ketero čutiš po grehu, te spameti, in precej hitiš pred zdravnika tvoje duše. Toraj, naj bo še tako veliko terpljenje, ketero ti Bog pošlje, spomni se, da ako si v grehu, ti je On pošlje edino, da se spreoberneš. Prej je poskušal doseči na vsak način, da se poboljšaš, ali nisi se hotel; zato je pa zdaj na te vsul telesno terpljenje, ketero te bo gotovo ponižalo in spametilo, samo ako je boš radovoljno sprejel. 
Sicer pa si ti, duša, ki to bereš, v milosti božji, pravična, ali tudi mlačna. Varuješ se smertnega greha, ali za male se nič ne meniš. In glej, kako je dober Bog, kateri ti pošilja križe in nadloge. On hoče, da mu služi s celim sercem in sè vso dušo, in ne na pol, in zato te obiskuje s terpljenjem, da se enkrat popolnoma odvežeš od sveta in njegovih sladkosti, ter se Bogu popolnoma posvetiš. Bog ti pošilja težave, ketere ti ogrenjujejo pozemeljsko blago, na ketero si preveč navezana; to odpravljajo od posvetnih veselic in sladkosti, kaker te tudi pripravijo, da ne maraš za posvetno hvalo in slavo. 
Povej mi po pravici, kaj bi se zgodilo s tebo, ako te ne bi Bog obiskaval s terpljenjem? Ako se vže pri vsem tem nočeš popolnoma vdati Bogu, bi se brez terpljenja popolnoma odtergala od njega. »Grenek je svêt, pravi sv. Avguštin, in vender le ga ljubijo; pomisli, kako bi ga ljubili, ako bi bil sladak«! O dà, ako ne bi Bog potrosil z grenkostjo posvetne stvari, ti bi se v svoji mlačnosti popolnoma v nje zakopala, in tako se poslovila od Boga. Toraj, ne toži, ako te Bog s težavami obiskuje, temuč hvali ga, ker toliko skerbi za tvoje dobro. 
Ako si pa, o duša, pravična in k temu še goreča, ne toži se, ako te Bog na vsak način tare. Spomni se, da on to dela iz velike ljubezni do tebe, namreč da se zmirom bolj očistiš tudi najmanjših pogreškov in da tako postaneš zmirom bolj Njemu dopadljiva. On te čisti v terpljenju, kaker se zlato čisti v ognju. Le s poterpežljivostjo prenašaj vse in videla boš, ako ne na tem svetu, gotovo pa v nebesih, koliko ti je koristilo terpljenje. Zapomni si dobro, da, gdor te tepe, je najmodrejši in najljubši Oče, in da on ve dobro, kaj hasni njegovemu otroku. Sicer pa, pomisli, o bogaboječa duša, da, ako bi ti bila zdrava, bogata, zadovoljna sè vsem, z eno besedo, ako bi ti šlo vse, kaker želi tvoja natora, bi pa najberž pozabila na Boga, in se vdala popolnoma posvetnim stvarem. Pobožni in sloveči italijanski pridigar P. Segneri razlaga besede psalmistove: »Strele tvoje tičijo v meni, in roko tvojo deržiš na meni« blizu tako-le: »Mi vsi smo vstvarjeni za Boga, to je, mi vsi moramo Njemu služiti in enkrat priti v nebesa. Kaj se pa godi? Mi bežimo od Njega, namreč nečemo mu služiti. Kaj pa on takrat stori? Teče za nami kaker lovec za živaljo, meri strele na nas, namreč bolezni, preganjanje in vsakoverstne nasprotnosti, nas zadene in tako pridemo v njegove roke, to je, služimo mu.« Oh dà, duša, bodi celo vesela, ako te Bog obiskuje s težavami, ker drugače bi najberž šla od Njega in se pogubila. Da boš pa z večo poterpežljivostjo prenašala svoje križe in nadloge, spomni se zmirom, da je volja božja, da terpiš. To je lehko dokazati se sv. Pismom. Sv. Job je iz največe sreče padel v brezno nesreč. Zgubil je otroke, in prišel ob vse svoje premoženje. Kaj pa on pravi? »Bog mi je dal, Bog mi je vzel. Kaker je dopadlo Gospodu, tako se je zgodilo: Ime Gospodovo naj bo blagoslovljeno.« (Job 1, 21.) Tako tudi očak Jožef ne pravi svojim bratom: »Vi ste me iz nevošljivosti prodali v Egipt« temuč: »Bog me je poslal v Egipt, da vi morete živeti na zemlji ... Nisem prišel sem po vašem izdajanju, temuč po božji volji.« (Gen. 45, 5. 7.) Tudi kralj David se ni hotel maščevati nad Semejem, keteri ga je preklinjeval, temuč kratko zaverne služabniku rekoč: »Pustite naj preklinja; Gospod mu je vkazal, da preklinja Davida. Pustite, naj preklinja po zapovedi Gospodovi.« (2. Reg. 16. 10, 11.) Vedel je dobro pobožni kralj, da vse, kar se godi na svetu, je le po volji božji, ali božjem pripuščenji; zato je tudi poterpežljivo poterpel veliko razžaljenje, ketero mu je napravil nesrečni Semej. 
Toraj, pogumno poterpi tudi ti, duša, vse križe in nadloge. Poterpežljivost in vdanost v voljo božjo je po besedah sv. Terezije največa popolnost, ketero more želeti in tudi zadobiti duša na tem svetu. Vdanost v voljo božjo je tista skrivnost, ketera nam gotovo zadobi zveličanje in eno največih časti v nebesih. Dà, po besedah zveličane Soncino, nune reda sv. Dominika, nam vdanost v božjo voljo zadobi slavo mej Kerubini in Serafini. Temu se pa ni treba toliko čuditi. Kaj je Bogu bolj dopadljivo, ko naša volja združena z Njegovo? Saj so tudi starišem in drugim predstojnikom najbolj všeč tisti otroci in podložniki, keteri se z veseljem vdajo in vladajo po njih volji. 
Ta čednost pa stori nadalje v duši še nekaj druzega. Poterpežljivo dušo Bog obdari z neprecenljivimi darovi. To naj dokaže sloveči zgled nekega meniha iz starih časov. Ta redovnik se ni razločeval od druzih v obeni zvunanji stvari; občna pravila je spolnjeval ko vsi drugi, in venderle je bil tako svet, da je ozdravljal bolnike se samim dotikanjem svoje halje. Ker se je to čudno zdelo vsim, ga enkrat nagovori opat tako-le: »Ti nič več ne moliš, niti se ne postiš ali bdiš več kaker vsi drugi v samostanu, in venderle toliko čudežev delaš. To mi je jako čudno; rad bi vedel temu vzrok.« Pobožni redovnik na to odgovori: »Tudi jaz se temu čudim; sicer pa mogoče da venderle vganem, kaj je temu vzrok, namreč jaz se zmirom jako trudim mojo voljo z voljo božjo združiti tako, da ne storim prav čisto nič brez njenega nagiba. Sreča me ne stori prevzetnega, ali tudi nesreča me ne omami, ker jaz sprejmem vse iz roke božje, naj bo dobro ali slabo; tudi ne zahtevam, da bi mi šlo vse tako kaker želi moja natora, temuč kaker je volja božja; tako tudi vse moje molitve merijo le na en cilj, namreč da naj se meni in vsim drugim godi vse po volji božji.« Na to opat: »Toraj se nisi nič razjezil ko nam je te dni sovražnik sežgal žitnico in živali?« »O moj oče, odgovori na to pobožni menih, moja navada je pri tacih okoličnostih Bogu se celo zahvaliti, ker sem prepričan, da On vse to dopusti za naše dobro in za Njegovo večno slavo. Zato si tudi preveč glave ne belimo, ako imamo malo ali dosti živeža, ker vem dobro, da nas Bog more preživiti tako dobro z enim kosom kruha ko s polno žitnico; zato sem tudi zmirom zadovoljen in vesel, naj se zgodi, kar hoče.« Opat je jako občudoval tako vdanost v božjo voljo in ni se več čudil tolikim čudežem, ketere je delal pobožni redovnik. Iz tega zgleda spoznamo, da nas poterpežljivost v nasprotnostih ne samo svete dela, temuč celò srečne, ker nam daje dušni mir, ta pa nam deli zadovoljnost, za ketero je naše serce vstvarjeno. 
Salvijan, sloveči cerkveni pisatelj, pravi: »Jaz sem prepričan, da ni obeden tako srečen, kaker so pravični, ker njim se nič ne zgodi, kar oni ne želijo. Ali, rekel boš, oni so vender zasramovani in zaničevani. Res, ali oni tudi hočejo in želijo biti. So vbogi? Da, ali to je njih veselje. Toraj so zmirom, neprenehoma srečni; saj ne morejo biti srečniši in bolj zadovoljni, kaker, ako so tako, kaker oni želijo. Zato pravi tudi Salomon: »Pravični ne želi nič, naj se mu pripeti, kar hoče. Nič ne nadleguje njih dušnega miru, ker se jim nič nasprotnega njih volji ne godi.« Se ve da človek pri vsem tem; da se vda v voljo božjo, venderle občuti bolečine, ali te bolečine ga tarejo le telesno, duša pa ostane mirna. Da boš laglje mogla to razumeti, pobožna duša, pomisli na nevihto. Akoravno se nad zemljo v oblakih bliska in treska, venderle to soncu nič ne škodi; ono nad nevihto ostane mirno kaker pred in potem. Tako se godi tudi tebi, ako radovoljno terpiš. Nevihta velika razsaja v tebi, ali tvoja duša, gledajoč na križanega Zveličarja, ostane mirna in srečna, ker gdor je miren, je tudi srečen. Sicer pa, da to čednost zadobiš, moraš jako moliti. Povdarjaj pa posebno v očenašu besede: »zgodi se tvoja volja, kaker v nebesih, tako na zemlji.« Daruj večkrat na dan, ali vsaj zjutraj, svojo voljo popolnoma Bogu. Reci mu prav zaupljivo, naj on dela s tabo, kaker je Njemu všeč. Dà, Jezus mili zate naj živim in vmerjem, tvoja volja naj bo zmirom tudi moja. 

Bog sovraži strašljivost in malodušnost. 
Kako je vender čudno naše življenje! Ako smo goreči v pobožnosti, ako ne padamo v znatne pogreške, ah kako smo zadovoljni sè svojimi čednostmi! Ako pa Bog dopusti, da pademo v kak pogrešek in da ga celò večkrat ponovimo pri vsi naši dobri volji, glej, precej pada naš pogum, precej se nas loti neka nepopisljiva otožnost in malodušnost. In kar je še huje, mislimo, da ž njo služimo Bogu. Oh kako velika slepost je to! Na ta način ne samo da ne vgajaš Bogu, otožna duša, temuč ga naravnost žališ. Ako nisi zadovoljna sè sabo, ko na videz malo ali nič ne napreduješ na poti popolnosti, je vzrok ali tvoja nemarnost (o tej ni govora tukaj), ali pa tvoja malodušnost. Zaupaj v Boga, in on ti bo gotovo pomagal. 
Glej kako veselo in pogumno bodi sv. Peter po razburjenih valovih; ali koliko časa? Dokler zaupa v Jezusovo moč; komaj pa začne gubiti to zaupanje, ga valovi nadvladajo. Na njegovo klicanje, mu odgovori Jezus: »O maloverni, zakaj si dvojil?« Mat. 14, 31. — Otresi se toraj, o duša, malodušnosti ker te pripravlja ob pomoč božjo, kaker vidiš v tem zgledu. Na njeno mesto deni neomejeno zaupanje v Boga, ketero te bo neizmerno okrepčalo; saj je zaupanje v Boga vir vsega dobrega, vir veselja in miru. Poslušaj besede, ne človeške, temuč božje besede v sv. Pismu: »Vi, keteri se Boga bojite, zaupajte v njega; on vam bo miloserčen, in njegova miloserčnost nam bo prinesla radost.« Eccl. 2. 9. In zopet: »Gdor Boga moli, in mu veselo služi, bo dobro sprejel, in njegove molitve prederejo oblake«. Eccl. 35, 20. »Veselite se v Gospodu, in on bo spolnil želje vašega serca.« Psal. 36, 4. Mir in veselje serca je človeku življenje, in nevsehljiv zaklad svetosti. Eccl. 30, 23. Kaj je pa po besedah božjih otožnost, malodušnost? Zopet ti Bog sam pravi: »serčna otožnost, je narveča nesreča«; ona meša britkost v vse, kar stori, napolnjuje duha z otožnimi podobami in mislimi, slabi zaupanje in ljubezen do Boga, dobrohotnost, sočutje in poterpljenje z bližnjim, zbuja jezo, nepoterpežljivost serd in nevošljivost; spodkopuje celò telesno zdravje; z eno besedo, otožnost je rana, ketera vse okuži. Naj se toraj ne žali tvoja duša, in ne tari se z otožnimi mislimi. Vsmili se svoje duše, da boš Bogu dopadel .... Verzi od sebe malodušnost ker je ona mnogim dala smert, in obenemu ne koristi. Eccl. 30. 22. ... Tako je govoril Bog vže v starem zakonu, keder so morali biti ljudje res otožni. Poslušaj, kaj pa še Jezus govori svojim ljubim učencem in aposteljnom. Koliko mu je bilo pri sercu, naj ne žalujejo, nam dokazujejo njegove neizmerno ginljive besede po zadnji večerji. »Naj ne žaluje vaše serce! V Boga verujete; verujte tudi v mene.« Jan. 14. 1. Oh sladke besede! Zakaj boste žalostni, moji predragi učenci, saj verujete v Boga, vašega očeta, in v Sinú njegovega, keteri je vaš posredovavec! Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem, ne kaker ga svet daje, vam ga dajem jaz. Vaše serce naj ne žaluje in naj se ne boji. Jan. 14, 17. »To sem vam govoril, zato da boste imeli v meni mir! V svetu boste imeli stisko; ali zaupajte, jaz sem svet zmagal«. Jan. 16. 33. Ne bodi otožna, o duša, saj je Kristus zmagal tvoje sovražnike! Bodi pogumna v vojski, ker je zmirom na tvoji strani Jezus, keteri te razveseljuje, samo ako hočeš. On tebi ne samo želi mir, temuč ga od tebe zahteva, in ti ga tudi daje, samo ako ga zanj prosiš. »Prosite, ti govori on v imenu aposteljnov, prosite in zadobili boste, da bo vaše veselje popolno.« Jan. 16. 26. 

»Gdo te je pripravil v tako stanje?« 
Velika svetnica tretjerednica, sv. Hijacinta Mariskoti, je skerbela jako tudi za zveličanje svojega bližnjega. Akoravno redovnica, je venderle občevala sè svetom, ali ona je bila zato od Boga navdihnjena. Mej druzimi je hodil k nji tudi neki velik grešnik in brezserčen gospod, keterega je na vsak način hotla spreoberniti; ali vse zastonj. Ne, svetnica ni odjenjala. Hotla je skušati še zadnje sredstvo. »Prosim vas, mu reče enkrat, storite mi eno dobroto«. »O prav rad,“ odgovori. »Pojte v bližnjo bolnišnico, poprašajte po tem in tem bolniku, in prašajte ga, kako mu je«. Gospod gre precej tje in najde bolnika, keterega mu je priporočila Hijacinta. Vbogi terpin je bil ves poln ran, ali kar se je gospodu čudno zdelo, rane na rokah in nogah so bile jako velike in strašne. Grešnik se zgrozi in ves ginjen vpraša bolnika: »O vbožec, gdo te je pripravil v tako stanje?« Na to reče bolnik: »Ti, ti sam s tvojimi grehi.« To rekoč, zgine bolnik grešniku spred oči. Ta pa se verže na izpraznjeno posteljo, jo oblije sè spokornimi solzami, in ves drugačen se verne k sv. Hijacinti, s ketero se posvetuje o prihodnjem življenju. Od takrat naprej ni bil samo ves drugačen v zasebnem življenju, temuč je dosti pomagal svetnici pri velikanskih djanjih kerščanske ljubezni, ketera je sv. Hijacinta delala na večo slavo božjo. 

Kako pride duša do popolne vdanosti v voljo božjo. 
To je res težavno, ali s pomočjo božjo se vender pride do nje. Terpeča duša, tukaj ti naštejem več sredstev v ta namen. 
Pervo sredstvo je stanovitna, vsakdanja vaja vdanosti v božjo voljo, v tisoč in tisoč prilikah, ketere ti Bog daje vsaki božji dan. Večinoma so le male stvari, ali ako se boš navadila vdanosti v voljo božjo v teh, ti ne bode nič težko vdati se v velicih. Poglej koliko nasprotnosti imaš vsaki dan in te so ali slučajne, ali pa so ti jih drugi, ali si si jih sama kriva. Stokrat na dan ti pridejo misli nasprotnosti, nevošljivosti, nepoterpežljivosti, otožnosti, i. t. d., ketere ti vsaj za trenotek kalijo dušni mir. Večkrat izustiš kako besedo, ketero bi rada »nazaj vzela«; nekedo ti reče kako ražaljivo besedico; zopet drugi te slabo postreže; drugi ne da miru; kak nadležen obiskovalec ti je zaprečil kako potrebno ali koristno delo; vreme ti ni po godu; tvoja opravila ti ne gredo po volji; nadalje kako posodo razbiješ, ali obleko razteržeš, ali pa vmažeš i. t. d. — glej, to so malenkosti, ali veruj mi, ako boš v teh rečeh ostala mirna, vdana v voljo božjo, sčasoma boš gotovo dospela do popolne vdanosti tudi v naj bolj težkih prilikah terpljenja! Dà, ako boš te malenkosti sprejemala iz rok Previdnosti božje, boš, skoraj ne da bi se zavedela, sprejemala od Boga s popolno vdanostjo, tudi naj bolj strašne in britke dogodbe človeškega življenja na svetu. 
Vsaki dan nam Bog ne pošilja velikih skušenj; ali mi pa moremo vsaki dan Njega zagotoviti, da smo pripravljeni jih sprejeti, ako nam jih pošlje. Oh kako je to sredstvo duši koristno in Bogu dopadljivo! Pripravno je moje serce, pripravno prejeti od tebe vse križe in nadloge, o moj Bog! Te besede moli posebno zjutraj, ter v pravim sercem zagotovi svojega Zveličarja, da si pripravna sprejeti iz njegove roke vsako, tudi najbritkejšo skušnjo. Veruj mi, da ako se boš na tak način pripravljala na britkosti, se boš počasi prinavadila vsakemu križu, vsaki nadlogi. 
Sicer pa pomisli dobro, da vsaki križ, vsaka tudi največa britkost je združena z dotično potrebno milostjo božjo. Bog ti nigdar ne naloži večega križa kaker ga ti nositi moreš. Podverzi se zatorej popolnoma volji božji, keder te kaj hudega zadene. Ne gubi časa z nečimernim toženjem čez tistega, keteri ti je nesrečo pripravil, ali pa čez skušnjo, ketera ti naravnost od Boga prihaja, temuč teci pred svojega Zveličarja, in prosi ga za milost poterpežljivosti in vdanosti v njegovo presveto voljo. Ako te gdo smertno rani, ne tečeš za hudobnežem, temuč pokličeš hitro zdravnika, da ti rano zaceli, dokler je še čas. In tudi ako bi ti hotela najti tistega, keteri ti je britkost poslal, je le Bog sam, in le k njemu bi zato morala najprej pribežati. Pojdi torej k Bogu, in hitro, keder te kaka britkost zadene. Nesi mu pušico, s ketero te je ranil, in šibo, s ketero te je otepel. Poljubi tisoč in tisočkrat roke tvojega križanega Zveličarja, roke, ketere so te teple in ti tolike bolečine provzročile. Reci večkrat: »Oče, ne moja, temuč tvoja volja naj se zgodi.« Tisočkrat ga poveličuj in se mu zahvali, ker se na tebi godi njegova volja. Reci mu ponižno: »O moj Zveličar, tudi ako bi se jaz mogla zoperstavljati tvoji presveti volji, ne bi kaj tacega storila. Britkost, ketero mi pošiljaš, sprejmem sè vsem sercem. Jaz se ne tožim ne na bolečino, ne na osebe, ketere so jim vzrok, niti na način, po keterem so na me prišle, niti na čas in kraj, kedaj in kam so me zadele. Jaz sem gotova, da si ti vse to tako hotel, in rajše bi vmerla kaker se tvoji presveti volji tudi v najmanjši stvari zoperstavljala. »Zgodi se tvoja volja.« Da, moj Bog, naj se ta tvoja volja spolnjuje nad mano zdaj in zmirom, v času in v večnosti. Zgodi se tvoja volja, kaker v nebesih tako na zemlji. 

Ne terjaj, da te Bog precej vsliši. 
Človeku je vže prirojeno, da pri vsi in vsakoverstni tolažbi v terpljenji, vender hrepeni po rešenji od svojih križev. Vsak dober prigovor mu de dobro, ali vender ne more vgasniti želje, prav velike želje, iznebiti se nadlog. Kliče, vpije k Bogu, naj ga reši, in prav ima; saj je tudi Kristus sam tako delal v velicih britkostih. Kaj se pa zgodi? Vsi zdihljeji, vse prošnje in molitve ne pomagajo, in glej, žalostna duša pade v še večo otožnost, misleč da njene molitve niso nič vredne, in, kar je še bolj žalostno, da jih Bog nigdar ne bo vslišal. Žalostnega serca se prime nepopisljiv nemir, strah in otožnost. V tacem stanju opusti duša molitev, ker je prepričana, da nič ne velja. V tej nepopisljivi žalosti ne govori drugega ko besede Kristusove: »Oče, ako je mogoče, naj gre od mene ta kelih«; ali naj poglavitniše besede, ketere bi morale slediti, namreč: »Ali ne moja volja, temuč tvoja naj se zgodi«, te se boji izreči. 
Sv. vera nas uči, da Bog svoje služabnike tako vodi, da služi Njemu v večo čast in slavo, njim pa v pravo srečo. Na kak način se pa to mora zgoditi, to ve Bog dobro, in On edino ima pravico določiti po keteri in kaki poti se to doseže. Naša dolžnost je, da se moramo božji naredbi podvreči. 
Ako toraj hoče Bog, da ti žalostna duša hodiš po poti velikih skušenj, terpljenja, zopernosti, ima popolnoma prav. Kar ti on odloči, je pa tudi za te prav. Podverzi se njegovi presveti naredbi, in gotovo boš prišla v nebesa po svoji ternjevi poti. Smeš pa prositi Boga, da ti polajša to terpljenje? Da, ker je tudi Kristus to storil. Ali varuj se obupnosti, ako te Bog precej ne vsliši. Prosi ga sè stanovitno in v voljo božjo vdano molitvijo. Vdanost v njegovo presveto voljo naj bo perva in poglavitna čednost, ketero prosiš od Boga. Reci mu v duhu ponižnosti: »Jaz sem prepričana, o moj Bog, da ne zaslužim tvojih milosti, celò čudim se, kako je mogoče, da mene velike grešnice ne veržeš spred svojega obličja. Glej, duša moja je žalostna do smerti, ali tvoja volja naj se zgodi!« Ako boš tako molila, o poterta duša, se te bo Bog gotovo vsmilil in te rešil tvojih britkosti. 
Ti misliš, da Bog ne posluša tvoje molitve, ker te pušča v velicih skušnjavah in britkostih, ali goljufaš se jako. V voljo božjo vdano, zaupljivo in stanovitno molitev Bog zmirom vsliši. Res je, da ti Bog morebiti ne da prav tisto, za kar ga prosiš. Ali veš pa zakaj? Ker vê dobro, da je tebi bolj koristno to, kar ti je on odločil, kaker to, kar si ti želiš. 
In še več. Morda bi ti celò škodilo, ako bi ti dal to, kar ga prosiš. Namestu tega ti bo pa Bog dal druge milosti, kaker milosti, s keterimi se boš vadila v največih čednostih kerščanskih, ketere so: zatajevanje samega sebe, vdanost v voljo božjo, duh pokore. Dal ti bo milost premagati tvoje sovražnike; ali ta milost bo tako tebi pomagala proti napuhu, da boš zmirom v svojih vojskah in zmagah spoznala svojo ničvrednost in slabost. Čudila se boš dostikrat zmagam nad svetom, peklom in samo sebo, ker od ene strani poznaš svojo nepopisljivo slabost, od druge pa veliko moč svojih sovražnikov, in vender, z milostjo božjo si jih premagala. 
Pomisli nekoliko na sv. Pavla. Oh kako in kolikokrat je prosil on Boga, naj ga reši gerdih skušnjav! Ali Bog ga ni hotel vslišati. In zakaj ne? Ker bi bila tako v nevarnosti Pavlova ponižnost. Kaj pa, morda je Bog zavergel molitve velicega aposteljna? Ne, ne, temuč rekel mu je: Moja milost ti je zadostna! 2. Kor. 12, 9. Tvojega terpljenja ti nočem vzeti, ker bi ti to služilo v pogubo, ali dal ti bom velike milosti, s keterimi boš vse svoje dušne sovražnike premagal. 
Žalostna duša, misliš li, da je malo Pavlov na svetu? Oh da bi ti vedila koliko jih je! Kaj pa še, ako bi poznala njih britkosti! Zopernosti, noternje zapuščenje, grozne, nepretergane skušnjave so njih vsakdanja jed in pijača. Njih molitve se jim zdijo brezvspešne, ali dostikrat očitno spoznajo, da jim Bog da pa druge še veče milosti, keterih ga ne prosijo. Iz tega sledi, da vse vdane v voljo božjo stokrat na dan rečejo z jezikom ali sè sercem: »Bog vže ve kaj dela«! 

Ne zaupaj v sé, temuč v Boga! 
Poglavitno načelo, keterega se moramo deržati v duhovnem življenju, je, da ne zaupamo v svoje moči. Da je temu tako, vidimo, ako le pomislimo, da je zaupanje v samega sebe sad napuha, in tega Bog najbolj sovraži. Pomislimo dobro, da mi sami od sebe nismo v stanu, niti dobro misel v sebi gojiti, toliko menj pa si pridobiti kako čednost. Vse dobro, kar v sebi čutimo, je dar božji in ne naša reč. To je tako resnično, da, ako nam Bog vzame in odtegne svojo milost, pademo v najglobokejše brezno greha. 
Rekla boš, pobožna duša, da to veš dobro, da je to stara resnica. No, jaz ti pa odgovorim: zakaj si pa tako nemirna zavolj svojega pičlega napredka v popolnosti? O edino zato, ker zabiš na to načelo pobožnega življenja! Vtisni si enkrat dobro v serce, da si ti nič, Bog je vse. 
Ali kako boš zadobila in v sebi ohranila nezaupanje v svoje moči? V ta namen ti podajejo pobožni pisatelji štiri sredstva: 
Pervič: Večkrat premišljuj in se prepričaj o svoji nezmožnosti, s ketero ti ni mogoče čisto nič dobrega za nebesa storiti. 
Drugič: Prosi Boga ponižno in goreče, da ti da to čednost; ker edino On ti jo more dati. Ali v tej prošnji spomni se na svojo nezmožnost in zato se verzi v ponižnosti pred križanega Zveličarja, keteri te bo gotovo vslišal, za kar ga prosiš, samo ako ga boš prosila stanovitna in vdana v njegovo božjo voljo. 
Tretjič: Navadi se večkrat v djanju ne zaupati sami sebi. V tem naj ti služi spomin na brezštevilne sovražnike, bolj mogočne od tebe, kaker so hudoba, svet in tvoja poželjivost. 
Četertič: Po vsakem pogrešku pomisli na svojo slabost. Ponižno premišljevanje na tvojo nezmožnost te bo jako razsvetlilo, in spoznala boš, kako si vredna, da se ne samo sama zaničuješ, temuč da zaslužiš, da bi te celi svet zaničeval. Na ta način se boš vterdila v ponižnosti, največi in naj bolj potrebni čednosti v pobožnem življenji. Toraj, keder padeš v kak pogrešek, ponižaj se in spoznaj svojo slabost. To ti bo jako koristilo, ker vedi, da koliker bolj boš rasla v ponižnosti, toliko menj pogreškov boš storila; kaker tudi nasproti, koliker več boš na svoje dobre lastnosti računila, toliko več pogreškov boš imela, ker Bog dopusti, da padeš v nje, edino da spoznaš, kako si v resnici vboga. Veš kaj pravi neki pobožen pisatelj? Da, ako bi ketera duša bila ponižna kaker Mati božja, ne bi pala v oben greh. 
Po storjenem pogrešku, vadi se v spoznanju svoje velike slabosti, ker drugači ga boš zopet in zopet ponovila, in kar je še bolj nevarno, bo najberž Bog kaznoval tvoj napuh z dopuščenjem, da padeš v kak velik, smertni greh. 
Ali zapomni si dobro da, ke bi ti samo pri tem ostala, bi gotovo v duhovnih vojskah podlegla brezštevilnim sovražnikom. V svoje moči ne smeš zaupati, ali zaupati pa moraš v Boga, keteri bo tvoje ponižno zaupanje obdaril z neprecenjenimi milostmi. 
Da to zaupanje zadobiš, ti bodo zopet štiri sredstva pomagala. 
Pervo sredstvo je ponižna molitev, brez ketere se vže obena dednost ne more zadobiti. 
Drugo je premišljevanje božje vsegamogočnosti in modrosti, ketera je v svoji neskončni dobroti in ljubezni zmirom pripravljena nam dati vse milosti potrebne k pobožnemu življenju. Da pa te milosti zadobimo, tirja Bog od nas edino to, da sè zaupanjem k Njemu pribežimo. 
Tretje sredstvo da zadobimo zaupanje v Bogà, je spomin izrekov sv. Pisma, v keterem je tacih brezštevilno posebno v psalmih. Oh kako potlačeno dušo pokrepčuje ginljivo klicanje psalmista: »V tebe o Gospod zaupam, na veke ne bom osramočen!« 
Četerto sredstvo, je pomislek pri vsacem djanju najpred na našo natorno slabost in pa na božjo dobroto, vsegamogočnost in modrost. S tem orožjem naj pogumno naša duša postopa tudi v najhujih vojskah. Strah pred svojo slabostjo, ali združen z neomejenim zaupanjem v božjo pomoč je v stanu delati ne samo izredne, temuč celo čudne reči. 

O gorečnosti. 
Večkrat se slišijo tožbe od pobožnih duš, da nemajo več tiste gorečnosti, ketero so čutile v začetku svojega spreobernenja in več ali menj časa potem. »Vse je prešlo, vse; zdaj ne ostaja drugo ko suhota; obenega veselja ne čutim več v pobožnih vajah.« Tako govorijo. 
Kaj je prav za prav gorečnost? Neki pobožni pisatelj jo tako-le določuje: »Gorečnost je veliko nagnenje k vsaki popolnosti, pomnoženje dobre volje, poterjenje v svetih sklepih in trajajoča stanovitnost.« Toraj ona ne obstoji v izgredih, v nekem letanju; temuč je neka stanovitna lastnost in živa moč naše duše. Ona dela, da ne opustimo nič, nič ne storimo pred časom niti po pravem času. Prava gorečnost išče z velikim zanašanjem vsako priložnost k dobremu delu; sicer pa ne hrepeni po izrednih djanjih čednosti, temuč skerbi natančno izpolnjevati svoja navadna opravila, in to ne samo enkrat ali dvakrat, temuč stanovitno, in ravno to je naj poglavitniše znamenje gorečnosti. Naposled je znamenje gorečnosti tudi zmirom veče pomnoženje. Namreč, gdor je v resnici goreč, on zmirom bolj raste v tej prelepi lastnosti, in ne neha v napredovanju do smerti. 
Iz tega sledi, da ni res, kar neketeri pravijo, da je namreč gorečnost le sladčica pobožnih duš v začetku duhovnega življenja, potem pa da lehko zgine brez obene škode. To pomeni, da ne vejo, kaj je prava gorečnost. Presladke solze, globoko zdihovanje, neko gibanje, ki se zdi, kaker da bi dotične duša hotla vničiti hudobno telo, orodje toliko pregreh, in kaker da bi se hotla vtopiti v morje miloserčnosti božje, vse to ni gorečnost, temuč min1jivi nasledki spreobernjenja. Da, minljivi, ker trajajo le nekoliko časa, in to ne pri eni duši, temuč pri vsaki. Prava gorečnost je pa, kaker je bilo rečeno, bitno trajna. Bog varuj, ako bi bila gorečnost taka, kakeršno si mislijo neketeri! Oni n. pr. mislijo, da je gorečnost, javno opravljati pobožne vaje, ali pa take, kakeršne jim pridobivajo veliko hvalo od ljudi; ako so vsi zavzeti le za izredna opravila; gledajo samo na pogreške svojega bližnjega, nič na svoje; neizmerna želja prenarediti vse, kar ni po njih glavi, peče take duše, da je kaj, in, vboge, mislijo da so goreče! Naposled, gdor se nameni mnogo reči storiti pa precej popusti, nikaker ne spada mej prave goreče. 
Nu, kakó se pa spozna prava gorečnost? Po sadovih. 
Pervi sad prave gorečnosti je pogumnost, s katero se spenjamo sè vsemi svojimi močmi, da dosežemo namen; in celó keder storimo še več, ko moremo in smo dolžni, da dosežemo dobri namen. Drugi sad je veliko nezaupanje v samega sebe; in tretji, zatajevanje in zatiranje, ketero je tako rekoč natorna potreba goreče duše. 
Toraj pogumnost v dosezanju dobrega, nezaupanje v samega sebe, in zatajevanje svojevoljnosti so trije sadovi prave gorečnosti. Blager duši, ketera jo ima! Vzemimo en primer. Neka duša je v velikih skušnjavah proti eni ali drugi čednosti. Da ona dotično čednost ohrani, se varuje skerbno ne samo vsake bližnje temuč celó vsake daljnje priložnosti, in pri tem je njeno edino zaupanje v Boga; verh tega pa svojemu telesu prikrati več kaker more. V tem djanju ne misli pa, da je potreben jok, zdihovanje, sladkost in drugo, ne, ne, taka duša je lehko pri vsem tem v največi suhoti, in vender je goreča. 
Da ostaneš, ali pa postaneš goreča, vadi se najpred v pričujočnosti božji, to je, pomisli večkrat, da je Bog povsod pričujoč, tudi ako ga ne vidiš. Ta misel bo storila v tebi, kar stori vojaku, keder je pred svojim poveljnikom, to je, pogumnost k vsemu dobremu djanju. Dalje, naj bodo jako goste pri tebi kratke molitvice, posebno tiste, ketere pomenijo tvojo veliko malovrednost. Pred vsemi naj ti bo perva tista sv. Leonarda Portomavriškega: Moj Jezus, vsmiljenje! Zdihuj tudi večkrat sè sv. očakom Frančiškom: Moj Bog, moje vse! Tudi tista sv. Filipa Nerija naj se posebno zjutraj sliši na tvojih ustnicah: »Varuj me, o Gospod, denes, ker ako me zapustiš, te bom izdal.« Reci večkrat sè sv. Ignacijem: »Daj mi, dobri Bog, tvojo ljubezen in milost, ker za drugo mi ni mari.« 
Sicer pa, zapomni si dobro, o duša, da, ako, hočeš da ti bodo koristne te kratke molitvice svetnikov, jih stori svoje, to je ponavljaj jih s pomljivostjo in serčno občutljivostjo, ker, ako jih le iz navade izrekuješ, ti ne bodo nič koristile. 
Nadalje, ako hočeš biti goreča, ne smeš začeti nobenega dela, da ga pred ne bi darovala Bogu, z namenom da mu dopadeš. Zatoraj vzdigni pred vsakim djanjem en hip svoje serce k Bogu, in daruj je na njegovo večo čast in slavo. Četerto sredstvo, da zadobiš gorečnost, je to, da imaš na tistih krajeh, kjer delaš čez dan, kako podobo Kristusovo ali Matere božje, ketera naj ti budi spomin na Boga. 
Petič bodi združena z Bogom, koliker je mogoče. To je neobhodno potrebno za dušo, katera hrepeni po popolnosti. Napravi si zato o duša, v svojem sercu, kaker altar, pred keterim zbiraj večkrat vse svoje misli in djanja, kaker je delala sv. Katarina Sijenska. Kaker ti je znano, tej veliki svetnici niso hotli pustiti pohišni, da se vadi v molitvi in druzih pobožnih rečeh; da bi jo od njih celo popolnoma odvernili, obložili so jo sè vsakoverstnimi raztrešljivimi opravili. No, kaj stori ona? Sluša jih, ali napravi si v sercu utico, v keteri je zbirala svojega duha, takó da je na tak način dospela do velike svetosti. Posnemaj jo tudi ti, pobožna duša, in videla boš, da pri vsih svojih opravilih ti bo mogoče občevati zmirom z Bogom. 
Ali morda boš rekla na vse to, da se ti zdi pretežavno ravnati se po teh pravilih. Res je, da vse to zahteva neko ne navadno prizadevanje, ali ne misli pa, da je res tako težavno kaker ti šepta v uho tvoje slabo nagnjenje, in pa tudi tvoj največi sovražnik, peklenski hudobnež. Sicer pa si zapomni dobro, da ima vsaka služba svoje težave. Koliko moraš poterpeti v posvetni službi; v tej smo vže tako in tako vsi, ker smo vsi podložni enemu ali drugemu! Pa, ako vender vse prenašaš, kar te v tej službi zadene, in pri vsem svojem terpljenju ostaneš, kjer si, zakaj se pa ne bi potrudila tudi kaj za Boga? Oh, kaj morda ne zasluži Bog, da kaj za njega terpiš? Saj je On toliko zate storil in terpel! Kaker je gori rečeno, ne misli, da je v službi božji treba jokati, zdihavati in Bog ve še kaj, ne, ne, temuč goreče služiti Bogu se pravi opravljati svoja navadna opravila ob pravem času, in natančno. 

»Vaša otožnost se bo v radost spremenila.« Jan. 16. 30. 
O sladke besede za dobre pobožne kristijane, ki preživijo kratko pot življenja v žalosti in britkosti! »Vaša žalost se bo spremenila v radost, govori Jezus dobrim kristijanom, in sicer toliko veča bode njih radost, koliker veče bodo njih britkosti. Psalmist pravi: »Po meri mnoštva mojih britkosti, vlivaš v moje serce presladke tolažbe, ketere (mojo dušo) napolnjujejo s pravo radostjo« 93, 19. O presladke solze pravičnih, ketere zaslužijo tako veliko plačilo! »Vzdignite svoje glave, ker se bliža vaše odrešenje,« je rekel Jezus svojim učencem. Pobožni ljudje so žalostni in z pobešeno glavo od britkosti potlačeno hodijo po svetu; in posvetnjaki mislijo da je ne bodo nigdar vzdignili, ali Bog nas zagotavlja, da bo prišel čas, keder bodo pravični rešeni od britkosti, in krivični osramočeni pobesili ošabne glave, po besedah psalmista: »Hudobni ne bodo vstali na sodnji dan« 1, 5. Vsi bomo od smerti vstali, ali samo pravični bodo srečno vzdignili svoje ponižne glave, hudobni pa svoje ošabne pobesili. Oh poterpite nekoliko, pobožne duše, ker bo prišel čas, keder vas bo Bog pred celim človeškim rodom povzdignil. Po ponižanju pride povišanje! Saj se je to zgodilo tudi našemu Odrešniku, ker »ponižal je samega sebe, pokoren do smerti, in pa smerti križa. In zato ga je Oče povišal, in dal mu ime, ketero je čez vsa imena.« Filip. 2. 8. Naši glavi se je to zgodilo, in kaker nji, tako se bo tudi nam, njenim udom, namreč ponižanju sledi poveličanje. 
Večna modrost pravi, da se bodo hudobni čudili na poslednji dan o slavi pravičnih, na tem svetu žalostnih: »Ti so torej oni, ketere smo enkrat zasmehovali, in se ž njimi norčevali. O nespametni mi, keteri smo sodili njih življenje norost, in njih konec sramoto! Poglejte, kako so vverščeni mej sinove božje in njih delež je mej svetniki.« Bodi pogumna, žalostna duša, ker te velika čast čaka. Tvoja žalost se bo spremenila v veselje, tvoje britkosti v radost, tvoje ponižanje v povišanje. Pomisli še na besede sv. Pavla: »Po sv. kerstu ste odmerli svetu, in vaše življenje je skrito ljudem (posvetnim) . . . ali keder se bo Kristus, v keterem živite, prikazal v slavi svoji, takrat se bote tudi vi ž njim prikazali v veliki slavi.« Kolos. 3, 3. Poglej duša še nekaj in potolaži se. Gdo bi rekel, da se iz starih, vmazanih cunj dela čist, lep papir, na keterem se pišejo zlate besede in ohranijo cela stoletja? No, poglej, tako se godi tudi pobožnim na tem svetu. Posvetnjaki jih zaničujejo ko izveržek tega sveta; jih zasramujejo, jim pridevajo vsake verste imena, burke ž njimi vganjajo, z eno besedo ž njimi delajo kaker sè zaverženimi cunjami, ali te se bodo en dan razvile, in svetile ko sonce pred božjim obličjem. 
Terpi, žalostna duša, ker boš na sodnji dan za vse dobila preobilno plačilo. Takrat boš pozabila na vse svoje križe in terpljenje, na zasramovanje in zaničevanje, na krivice na duši in na telesu, ketere ti delajo hudobni ljudje. Pozabila boš tudi na prebritke in skoraj neznosljive skušnjave hudobnega duha, keteri te neprenehoma napada ko erjoveč lev, in ti greni življenje tako, da ako ne bi imela žive vere v Jezusa in Marijo in velicega zaupanja v ta presladka imena, bi obupala. Le poterpi le, ker bo to vse prešlo. Na dan plačila boš, vsa zamaknjena v Boga, zavpila: O srečne solze, srečno taranje in zatajevanje, o blagoslovljene britkosti, ketere sem zavolj Jezusa preterpela. Na svetu sem bila od vsih zaveržena, zdaj sem pa od samega Boga povikšana! Moje kratko življenje je prešlo v žalosti, ali žalost se je spremenila v neizmerno veselje. 

Zakaj se moramo v vsem vdati v voljo božjo. 
Eden najtolažljiviših naukov naše sv. vere je gotovo nauk o božji previdnosti, ki nas uči, da se vse, kar se godi na svetu, izvzemši greh, godi po volji božji. Sicer pa je v tem nauku naj tolažljiviše prepričanje, da je vsako naše terpljenje in vsaka nasprotnost za nas koristna in zveličavna. Mi kaj tacega dostikrat ne spoznamo, ker Bog navadno skriva svoje namene, keder nas tepe. O koliko zgledov bi se moglo o tem našteti, kako namreč Bog svoje otroke na videz tepe, v resnici pa jim po terpljenju celò telesne milosti deli. Pomisli, duša, na egiptovskega Jožefa. Gdo bi bil rekel, da bo sveti mladenič skozi toliko britkosti dospel do tolike slave? Oh, sramujmo se, ker se izkazujemo v svojih britkostih tako nehvaležne. Dobro si zapomni, terpeča duša, keder boš prišla pred obličje božje, in jasno videla s kako ljubeznivostjo ti je Bog eden ali drugi križ naložil, keterega si pa ti tako po sili vlekla, jako, jako te bode sram. 
Zdaj se n. pr. tožiš, ker ti je otrok vmerl. Na sodnji dan boš pa videla, da bi bil njega malo kašnje vbil na duši ali na telesu kak hudobnež. Zopet se ta ali ona toži, ker se ni moglo priti do na videz srečne poroke; ali na sodnji dan boš spoznala, da bi bil tisti zakon nesrečen v vsakem oziru. Še nekaj. Bolezen, ketero ti tako neizrečeno težko prenašaš, ti podaljša življenje za dvajset, trideset let! Zveličanje ti je pridobilo ali zagotovilo tisto zasramovanje ali očitno ponižanje. Ke ne bi bila zgubila tistega denarja, bila bi zgubila dušo. 
Oh zakaj se toliko tožimo, zakaj godernjamo proti volji božji! Oživimo svojo vero in spomnimo se, da gospodar, vodnik našega življenja in vsega, kar se nam godi, je le Bog, in obeden drugi. Sram nas bodi, ker toliko zaupamo v zdravnika, v prijatelja, v Boga pa tako malo! Kaj se morda bojimo, da nam on ne ve pomagati?! 
Oh ke bi mi vedeli, kar Bog ve, bi gotovo tudi hotli, kar on hoče, in sè solznimi očmi bi ga prosili, da nam pusti terpljenje, čez ketero toliko tožimo. Tudi nam govori Kristus, kar je rekel Zebedejevim sinovim: O slepi ljudje, »vi ne veste, za kaj prosite« (Mat. 20, 22.) pustite meni skerb za vas; denite vašo osodo v moje roke; ako bi bil jaz vslišal vaše želje in prošnje, vi bi bili zdaj že za vekomaj zgubljeni. 
Da se pa o tem popolnoma prepričaš, da namreč v vsem Bog le za tvoje bolje skerbi, in zmirom pred očmi ima tvoje zveličanje, pomisli na vse, kar je že za te storil. Bog ti pošilja velike britkosti, da komaj dihaš; ali pomisli, da gdor ti jih pošilja, je celo svoje življenje terpel zavoljo tebe vbožtvo in neizmerne bolečine. Gdor te tepe, ti je dal angelja variha, da ti povsod na strani stoji in te vodi; da, on neprenehoma za te moli in se za tvoje grehe daruje vsaki dan tisoč in tisočkrat. Gdor te tepe, neizmerna hrepeni s tabo se združiti. Oh kako si nehvaležna o duša, ako svojemu Bogu, keteri je toliko za te terpel in te od večnosti tolikanj ljubi, vender tako malo zaupaš in misliš, da kar ti pošlje, ti škodi in nič ne koristi. 
Ali rekla boš: »Bog mi pregloboke rane seka in njegova roka teži na meni.« Toraj ti se bojiš tiste roke, ketera je bila radovoljno prebodena in pribita na križ zavoljo tebe? »Bog mi daje piti kelih poln bridkosti.« Res je, verujem ti, o duša terpeča; spomni se pa, da, gdor ti daje ta kelih, je tvoj Zveličar, in da, ako nebi on videl veliko korist ali celò neobhodno potrebo, ne bi te obiskal s tako britkostjo, ker te preveč ljubi. 
Toraj bridkosti tvoje so od Boga, keteri je zate toliko terpel! Tvoje britkosti ti pošilja tisti Bog, keteri te od cele večnosti ljubi! 
O tolažilne besede! Ako se jih boš večkrat spominjala v svojih bridkostih, sem prepričan, da boš vse rada, vsa vdana v voljo božjo prenašala, in tako si koristila k časni in večni sreči. 

